Kako smo iskali Adija Smolarja "sredi ničesar"

20.06.2006
Objavil: Mojca Giacomelli

Sony je v preteklem letu predstavil dva "sopotnika" za vse, ki v avtu preživite daljši čas ali pa se z njim le občasno podate na potovanje. Pod drobnogled in v enotedensko uporabo smo dobili zmogljivejši model – NVU70T.

Manjši (vendar le po funkcijah) je NV-U50, ki pa se od sedemdesetice razlikuje le po nekaj "malenkostih": nima vgrajenega sprejemnika o stanju prometa preko prometnih kanalov (TMC - Traffic Message Channel), njegova pokritost s kartami je manjša (izbrane regije z zemljevidi, z do pet državami in obmejnimi območji, vključno z bližnjimi mesti), nenazadnje pa ima tudi manj vgrajenega pomnilnika. Drugače se, tako vizuelno kot tudi programsko, ne razlikujeta.

Osebno občasno za pomočnika na potovanju uporabljam dlančnik s programsko opremo Tom Tom in zunanji bluetooth modul, v času enotedenskega testa sonyjevega GPS-a pa je bil pri "mobilcih" na testiranju še produkt konkurenčne firme. Kar je bilo precej dobro, saj smo lahko primerjali uporabnost in prijaznost obeh izdelkov.

Sonyjeva sedemdesetica daleč od vseh prednjači po velikosti in teži, saj je glavne enote kar za preko 300 gramov. Spodobna teža, še posebej, če pomislimo na to, da takih napravic ponavadi ne puščamo v avtu, in je zato potrebno teh 300 gramov (pa še kaj čez ...) nositi s seboj. Tudi sam nosilec, v katerega postavimo glavno enoto in ga tudi pritrdimo na prednje steklo avtomobila, ni ravno majhen. Je pa zato precej dobro nastavljiv, hkrati pa ima dvojno "zapiralo" za šipo. S tem preprečimo nenadejano snetje GPS-naprave v primeru, da popusti primarna zaponka. Poleg tega bomo na stojalu našli še priključek za polnjenje naprave v avtu (preko 12 V napajanja), na sami napravi pa so priključki za TMC-anteno, mini-USB ter za klasičen 220 V polnilec. GPS-napravo bomo lahko s seboj prenašali v majhni vrečki iz blaga, ki pa same naprave ne ščiti dovolj.

Pa si poglejmo, kaj kje najdemo. Na spodnji strani glavne enote se nahajajo priključek za v stojalo, glavno stikalo on-off ter antenski priključek, na desni strani pa je zgoraj senzor svetlobe (za uravnavanje svetlosti zaslona), pod njim pa pokriti vtičnici za 220 V polnilec ter za priklop USB-kabla. Gumb, s katerim vklopimo delovanje enote, se nahaja na zgornji strani. V priročniku je priporočilo proizvajalca, da glavnega stikala za vklop (na spodnji strani) ne izklapljamo, razen v primeru, da naprave ne bi uporabljali več kot tri mesece. Če napravo izklapljamo s tem stikalom, lahko iskanje satelitov ob vklopu traja dalj časa. Na zgornji strani bomo našli še gumb, ki ima dve funkciji – med vodenjem bomo ob pritisku nanj slišali naslednje glasovno navodilo, v načinu iskanja po zemljevidu pa nam prikaže trenutni položaj. Na zadnji strani se nahaja še prece velik zvočnik.

V prodajnem paketu bomo našli vse potrebne kable in priključke ter seveda zgoščenko s programsko opremo.

Kako pa deluje v praksi?

Kot klasičen sistem za satelitsko navigacijo ... Sonyjev NVU70T vsebuje precej možnosti za nastavljanje, izbiro poti, izogibanje, ipd. Določimo lahko seveda tudi svetlost in kontrast zaslona ter grafičen način prikaza, itd.

Zaslon (TFT aktivna matrika) meri po diagonali skoraj devet centimetrov, ponaša pa se z ločljivostjo 960 x 240 pik in je zmožen prikaza preko 230 tisoč barv. Sliši se odlično, dobro se tudi vidi. Vendar, ko je bil postavljen ob bok konkurenci, se je njegova odličnost nekako zameglila, poleg tega pa ni bilo priložnosti ga preizkusiti v vročih sončnih dneh.

Glasovno vodenje je možno v več jezikih, med njimi pa ne bomo našli slovenščine. Tudi pokritost Slovenije je minimalna – po podatkih uvoznika le 16 %. Pokrite naj bi bile glavne ceste (verjetno avtocestni križ) ter mesti Ljubljana in Maribor. S tako pokritostjo je za vožnjo po Sloveniji le bolj malo uporaben. Žal v času testiranja nobeden od članov ekipe mobile.si ni šel v druge države Evrope, da bi lahko preverili, kako deluje drugje.

Pa kljub vsemu sem njegovo "okretnost" in natančnost prikaza preverjala v vsakodnevni vožnji. Začelo se je z obiskom neke prireditve, ki je bila sicer "sredi ničesar", in za katero sem vedela, da me ne more pripeljati do vrat. Vseeno pa sem preverila uporabnost pri vožnji na avtocesti. No, novega avtocestnega križa od Ljubljane proti Mariboru seveda ne pozna, kar pomeni, da se je pri vožnji čez Trojane malce lovil. Ko sem zavila z avtoceste na Trojane po krofe ter nato nazaj proti avtocesti za Maribor, me je hotel poslati nazaj v Ljubljano ...

Boljše se je znašel pri usmerjanju po Ljubljani, čeravno mu iskanje ulic za vpis cilja povzroča težave. Za vpis Celovske ceste sem potrebovala precej iznajdljivosti, saj mi je nikakor ni želel ponuditi pri vtipkanju prvih začetnih črk ulice. Ker poznam določene konce Ljubljane, sem se seveda zanalašč "izgubila" oz. ubrala drugo pot do želenega cilja. Novo pot je izračunal precej hitro, čeravno me je hotel precej časa spraviti nazaj na njegovo "ruto". Po nekaj poskusih je obupal in pokazal nadaljevanje v moji izbrani smeri. Glede na preizkušeno v Ljubljani sem mnenja, da bi se dalo z njegovo pomočjo najti marsikaj, preveč pa le ne gre pričakovati.

Drugi preizkus sem želela izvesti na poti iz Ljubljane v Maribor, na točno določen naslov. Žal – neuspešno, saj ulice, kamor sem bila namenjena, ne pozna.

Za zaključek ...

Uporabnost NVU70T bi lahko preizkusili (žal) le v tujini, saj je Slovenija preslabo pokrita, in tako ne moremo izkoristiti vseh prednosti navigacijskega sistema (izbira vmesnih ciljev, prikaz vseh točk zanimanja, ipd.) do konca. Še posebej pa ni možno preizkusiti funkcije TMC, s pomočjo katere naj bi nas Sony znal popeljati stran od prometnih zamaškov. Kar bi nam, glede na stanje na cestah, posebej v času prometnih konic, precej pomagalo pri vsakdanjemu prebijanju v službo in nazaj ali pa le po nujnih opravkih.

In za čisto na koncu – koncert Adija Smolarja smo sicer poskušali iskati tudi s sonyjevim GPS-om, pa vendarle ga nismo našli. Do njega smo prišli s pomočjo konkurenčnega sistema.