Naše prevozno sredstvo na sejem CeBIT 2007 v Hannovru

15.04.2007
Objavil: Dare Gliha

Letošnji CeBIT je naša ekipa ponovno obiskala s standardnim prevoznim sredstvom, to je osebnim avtomobilom. Vendar letos za spremembo ne s svojim vozilom, pač pa s posojeno Mazdo 5, ki nam jo je na enotedensko uporabo posodilo podjetje MMS d.o.o., generalni uvoznik za vozila Mazda iz Ljubljane.

Približno 1200 kilometrov dolgo potovanje je bilo tako še udobneje kot prejšnja leta, pa tudi varno in zanesljivo, saj je Mazda pregovorno zanesljiva. Torej, kako so nas razvajali? Na uporabi smo imeli model Mazda 5 CD110 TE. Gre za dizelsko vozilo, ki premore 110 konjskih moči, ki so se navkljub natovorjenosti avtomobila dobro izkazali. Serijsko je bila »petica« opremljena z opremo TE, ki poleg standardne CE opreme vsebuje sedem sedežev, ki smo jih dodobra izkoristili, saj se nas je v njej peljalo pet s precej prtljage. Kako je sedeti na zadnji klopi boste zvedeli malenkost kasneje, najprej pa bomo pogledali sedenje za volanom ter na sovoznikovem sedežu. Da pa ne pozabim omeniti, sledeči opis ne bo tipičen avtomobilski test, saj izkušenj s pisanjem le-teh nimamo, pač pa povsem uporabniška vrednost in ocena vozila.

Položaj in opis voznika

Naš šofer je bil član portala Thomas, ki je Mazde pravzaprav že vajen, saj si sam lasti Mazdo 6. Avto je prevzel, ga vseskozi upravljal ter nas varno pripeljal do cilja, tako do Hannovra kot tudi nazaj do Slovenije. Pa mu prepustimo besedo, da malo več o počutju za volanom pove sam:

Thomas: Mazde že dokaj dobro poznam, saj sem lastnik modela Mazda 6, ki je po velikosti nekako podoben Mazdi 5, razlika je le v tem, da je "petica" predvsem bolj enoprostorec in je zato lega sedežev višja kot pri moji "šestici" v karavanski izvedbi. Motor ima enako prostornino, le da ima 10 konjskih moči manj, vendar se to ne pozna prav pretirano. Testna Mazda 5 je imela za razliko od mojega vozila, šeststopenjski menjalnik in so me morali skoraj ves čas opozarjati, da naj na avtocesti prestavim v šesto, da bomo pokurili manj goriva. Kot prav varčno se tale Mazda 5 ni izkazala, kar pa verjetno lahko pripišemo višji legi in s tem posledično večjem zračnem uporu. Pa tudi s svojim avtom ne vozim prav pogosto toliko potnikov in prtljage. V bistvu smo se lani jeseni odpravili v Koeln na sejem Photokina z mojim avtom in takrat nas je bilo prvo tretjino poti tudi pet, naprej pa samo štirje. Res pa nismo imeli na strehi še dodatnega strešnega kovčka, ki prav gotovo pripomore k slabši aerodinamiki in zato tudi večji porabi. Kar sem pogrešal na taki vožnji je prav gotovo tempomat, ki je prisoten šele v bolje opremljeni različici z oznako TX. Druga zadeva, ki sem jo malce pogrešal, pa je bil potovalni računalnik. Da pa ne bom samo "grajal" še nekaj mojih pozitivnih opažanj. Z Mazdo 5 sem brez problema vozil celo pot tja in nazaj in nisem bil niti malo utrujen. Resda smo se med potjo kar nekajkrat ustavili zaradi "čikpavze", "kofepavze" in da smo si malo pretegnili noge, ter izpraznili zaužite tekočine. Sopotniki so sicer malo jamrali, vendar sem rekel, da imamo časa dovolj in si lahko privoščimo lagodno vožnjo. Potovalna hitrost na nemških avtocestah, tam kjer ni bilo omejitev je bila z lahkoto tam nekje okoli 160 km/h, sem pa tudi poskusil malo "pohoditi" stopalko za plin in takrat je števec prilezel tudi tam nekje do številke 190 km/h. Kaj dosti več pa se s polnim avtom ni dalo iztisnit. Če po pravici povem, tudi nismo testirali vzdžljivost, ker je bil cilj ta, da pridemo brez problemov do Hannovra in tudi nazaj, ter da avto vrnemo v stanju, v kakršnem smo ga dobili.
Položaj med vožnjo je meni osebno zelo všeč in Mazda 5 je prav gotovo eden izmed favoritov takrat, ko bo treba zamenjat zdajšnje vozilo. Sicer bo to verjetno šele čez kakšno leto ali dve in do takrat bo prav gotovo na trgu še kaj novejšega, vendar če bi zdaj menjal avto, bi se verjetno odločil za Mazdo 5, vendar vsaj tisto z oznako TX, ki ima nekaj več osnovne opreme. Naj nadaljujem s svojimi vtisi. Glede na to, da - kot sem že omenil - že sedaj vozim Mazdo, mi je bila uporaba precej domača. Zelo všeč mi je bil recimo predal za sončna očala pod vzvratnim ogledalom in več odlagalnih površin. Pa tudi dnevne luči (to pomeni, da se luči prižgejo takoj, ko obrnemo ključ za zagon motorja in jih ne moremo po pomoti pozabiti ugasnjenih, kar nam lahko prihrani kakšen euro kazni) so izredno praktične. Predvsem zato, ker se podnevi osvetlitev armature ne zmanjša in lahko tako brez problema odčitamo števec prevoženih kilometrov ali zaslon integriranega avdio sistema. S komentarji bilahko nadaljeval še kar nekaj časa, da pa ne bo vse skupaj predolog, prepustimo besedo še ostalim sopotnikom.

Položaj in opis sovoznika

Tako je torej svoje občutke zabeležil Thomas. Pa naj še sam povem nekaj o sovoznikovem sedežu in počutju na njem na tej dolgi poti. Kot prvo moram priznati, da me je presenetila višina sedenja, saj sem navajen sedeti nižje tlom. Pravzaprav je občutek - ko se ga enkrat navadiš - kar dober, saj je preglednost dobra, pa tudi občutek, da si s tem bolj varen nekaj pripomore k temu. Kaj veliko komandnih ročk in gumbov pri sovozniku praktično ni. Poleg stikala za dvig in spust šipe, ter dostopa do sredinske konzole, kjer se nahaja integriran radijski sprejemnik s CD predvajalnikom, je tu le še precej prostoren predal za shranjevanje raznih drobnarij ter nekaj več odlagalnih površin, kot sem jih vajen pri svojem vozilu. Najbolj me je kot sovoznika motilo dejstvo, da sedež nima naslonjala za roko, kar je na tako dolgi poti kar malo mučno. Še dobro, da sem si od časa do časa lahko »sposodil« voznikovega. Drugače pa je sedež dovolj udoben, da s premagovanjem poti pravzaprav nisem imel nikakršnih večjih težav, čeprav sem imel sedež pomaknjen precej naprej zaradi zadnjega sedeža, na katerem je sedel Marko. Tudi za noge je dovolj prostora.

Položaj in opis srednjih sedežev

Na srednji klopi smo imeli dva člana, ki sta bila precej navdušena nad drsnimi vrati, zaradi katerih sta imela praktično najlažje vstopanje in izstopanje iz vozila. Rešitev se je odlično izkazala tudi na polnem parkirišču, kjer se ni bilo potrebno bati, da bi z odpiranjem vrat »butnili« kak sosednji avtomobil. Sedenje je tu pravzaprav omejeno na dve osebi, saj je tretji sedež bolj kot ne zasilen. Vsekakor bolj priporočam, da se ga spravi pod oba druga sedeža, in se srednji del nato bolj praktično uporabi. Tudi na sredini avtomobila je bilo nekaj »luksuza«, saj je za dvig in spust stekel skrbela elektronika. Kako sta se na poti počutila oba potnika, pa nam bo povedal Matjaž in kasneje še Andrej.

Matjaž: Kot potnik v srednji vrsti Mazdine konfiguracije sedežev 2-3-2 težko govorim o občutku za volanom, voznih lastnostih in vseh prelestnih gumbkih na armaturi, katerih mi Dare iz varnostnih razlogov žal ni pustil preizkusiti. Osredotočim se lahko torej na komfort, ki ga nudi srednja vrsta sedežev.
Ob prvem odpiranju drsnih vrat (ta so pri Mazdi 5 dvojna - torej na obeh straneh) se mi po kosteh nehote priplazi spomin na navaden kombi, fiksno pritrjeno srednjo klop in neudobje dolgega potovanja. V mislih že preklinjam Dareta, ki je, kot vedno, brezkompromisno razdelil sedežni red sotrpinom potovanja. Ah, kje pa. Preuranjeno. Nelagoden občutek se takoj razblini, ko naslonim zadnjo plat na sedež in z rokama najdem ročice ob njem. Sedež nudi nastavitve, podobno kot prednja dva, premik naprej-nazaj in naklon naslonjala. Udobnost sedenja je sicer zgolj povprečna, prostora za noge pa ne manjka. Še potnik v tretji vrsti sedežev lažje zadiha, ko mu s pomikom naprej sprostim nekaj prostora. »Ćuj, vrei je«, zadovoljno prikima.
Razgled iz avtomobila, razen seveda na mojo desno stran, skozi okno drsnih vrat, je švohoten. V smeri vožnje lahko občudujem le lično in sveže pobrito frizuro sopotnika. Užas. Pogrešam panoramsko streho.
Iz samega dolgčasa preučujem bližnjo okolico sedeža. Gumbe za pomik stekel, električne, se razume, ne na polento, mini-obedno-mizico, ki se dvigne iz zadnje strani prednjega sedeža, ter počivalo za roke (tretji sedež druge vrste), ki v notranjosti skriva dodaten prostor za odlaganje predmetov. Ni slabo. Z nasmehom na obrazu, zadremljem, Mazda 5 pa komaj slišno brni po avtocesti.

Položaj in opis zadnjih sedežev v tretji vrsti

Seveda pa ne smemo pozabiti na tretjo, zadnjo vrsto sedežev, kjer se je stiskal naš peti član Marko. Sicer je to le zasilna rešitev, ki pa se je izkazala za zelo praktično. Dostop je preko stranskih drsnih vrat s premikom enega izmed sedežev srednje vrste. Prostora ni na pretek, a povsem dovolj za lagoden dostop. Kako je 1200 km preživel Marko in kaj si misli o zadnji klopi pa v sledečih vrsticah.

Marko: Ko sem kolegom prvič omenil, da se bom v Hannover peljal v prtljažniku, so me vsi začudeno gledali. Po obrazložitvi, da se na pot odpravljamo z enoprostorcem, ki omogoča dodatni dve mesti za potnike v tretji vrsti, jim je bila situacija jasna. Prvi komentarji so bili ''Ali boš imel dovolj prostora?'', saj namreč ne spadam med drobcene oziroma suhljate ljudi. Na to vprašanje nisem imel odgovora, vendar lahko potrdim, da sem lahko normalno sedel celotno pot, pod pogojem da sedeži v drugi vrsti niso bili pomaknjeni popolnoma nazaj. Občutek je bil na začetku nenavaden, saj je voznik precej oddaljen in sem se ob hitrejši vožnji težko vključil v kakšen pogovor, vendar na koncu to ni bil problem, saj sem večino poti prespal. Kadar nisem spal sem si čas krajšal z ogledom ceste in okolice, kar mi ni povzročalo velikih težav, ker je tudi iz zadnje vrste razgled dokaj dober, saj ima vozilo zadostno velike steklene površine. Ob ogledovanju okolice me je spremljala glasba iz zvočnikov ki so nameščeni tudi zadaj in iz katerih je bila glasba dovolj glasna. Skratka, zadnja vrsta je primerna za daljše poti. Najbolj udobno se bodo počutili otroci, kadar pa bo želela kakšna odrasla oseba sesti v zadnjo vrsto, pa se da z manjšimi prilagoditvami srednje vrste narediti več prostora za noge in s tem narediti vožnjo udobnejšo.

Zaključek

Tako, občutke o avtomobilu smo tako nekako strnili. Tu moram sam še dodati, da je prostor v prtljažniku ob uporabljeni tretji klopi pravzaprav ničen, zato smo morali prtljago namestiti v dodaten strešni kovček. Zaradi tega je bil hrup v kabini nekoliko večji kot normalno, a še vedno čisto sprejemljiv. Sama poraba se je gibala med osem in devet litrov na 100 prevoženih kilometrov, kar je tudi sprejemljivo, glede na otovorjenost avtomobila. Cena tako opremljenega vozila je okoli 22.000 €, za več informacij pa si oglejte še predstavitev Mazde 5 na strani slovenskega uvoznika > www.mazda.si.

Na koncu bi se še enkrat zahvalili podjetju MMS d.o.o., ki nam je omogočilo, da smo se na največji evropski računalniški sejem odpravili v sodobnem vozilu in se ravno tako priporočamo za naprej :).

Več slik si lahko ogledate v našem albumu.